Globodera rostochiensis

avtor fotografije: Xiaohong Wang – USDA ARS Image Gallery

Rumena krompirjeva ogorčica ali nematoda je nevaren zajedavec, ki napada okoli 90 vrst gostiteljskih rastlin iz rodu razhudnikov (Solanum) in nekatere plevele.

Izvira iz Južne Amerike, od koder se je predvsem s semenskim krompirjem razširila v večino držav po vsem svetu, pri nas pa se je prvič pojavila leta 1999.

Največ škode ali celo izpad pridelka povzroča prav na krompirju, pomembni rastlini gostiteljici v naših podnebnih razmerah pa sta še paradižnik in jajčevec

Edina razvojna oblika ogorčice, ki jo zlahka vidimo s prostim očesom, so ciste – temno rjave kroglice v velikosti bucikine glavice, ki jih najdemo v tleh na in ob koreninah krompirja.

Ciste so pravzaprav odmrle samice, v vsaki kroglici pa je lahko od 100 pa tudi do 500 drobnih ličink. V tla se vsako leto izleže nekaj ličink, ki se zavrtajo v krompirjeve koreninice, nekatere pa lahko v cistah ostanejo tudi več let.

Dozorele ciste ob izkopu krompirja odpadejo in predstavljajo vir okužbe za naslednji nasad krompirja ali paradižnika.

Kako prepoznamo napad krompirjeve ogorčice?

Znaki napada so zelo podobni pomanjkanju vlage ali hranil, zato lahko bolezenska znamenja zlahka spregledamo. Pri dobro gnojenem in obdelanem krompirju napada morda niti ne opazimo, pokaže se lahko le z zmanjšanim pridelkom.

Močno napaden krompir raste počasneje in se slabše razvija, za rastline je značilna izrazita zakrnelost, listi ostanejo majhni, vršički rumenijo, nato porjavijo, se zvijejo in odpadejo. V okuženih nasadih se lahko pojavijo otoki zakrnelih rastlin

Najpogostejši način za širjenje krompirjevih ogorčic je s krompirjevimi gomolji, na katerih je zemlja s cistami, v katerih se skriva škodljivec. Ciste so lahko prilepljene tudi neposredno na očesa ali brazde na površini gomoljev.

Širijo se tudi:

• s premikom mehanizacije iz ene lokacije na drugo (s cistami »okužena« zemlja na traktorskih kolesih),
• s premikanjem živali po okuženih zemljiščih (ciste se oprimejo nog),
• s premikanjem pridelovalcev iz ene lokacije na drugo (ciste se oprimejo obuval),
• z vnosom okužene zemlje na neokuženo površino,
• z vnosom okuženega odpadnega materiala, kot so ostanki zemlje, mulj, voda, rastlinski deli,
• z vnosom okuženih rastlin, ki se jih drži zemlja ali gostiteljskih rastlin (lahko tudi brez zemlje),
• z odtekanjem vode iz okuženih površin na neokužene,
• z vetrom, ki prenaša ciste skupaj z drugimi prašnimi delci zemlje.

Kako ukrepamo proti krompirjevi ogorčici?

Pojavljajo se predvsem v monokulturah krompirja, ki jih več let zapored gojimo na istem mestu, zato je za njihovo razmnoževanje ključno kolobarjenje in izključevanje rastlin gostiteljic z okuženih površin.

Pomemben varstveni ukrep pred razmnoževanjem in širjenjem krompirjevih ogorčic je tudi sajenje odpornih sort krompirja. Informacije o odpornih sortah dobite na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Pri obiranju pridelka krompirja upoštevamo še:

• pri transportu sveže izkopanega krompirja poskrbimo, da se zemlja ne bo otresala in posod ali prikolice,
• krompir z njive / vrta prestavimo neposredno na mesto za shranjevanje in uporabimo v domačem gospodinjstvu,
• pri spiranju zemlje s prikolice ali transportnih posod voda naj ne odteka na vrtne / njivske površine,
• pred transportom krompirja za prodajo z gomoljev temeljito očistimo zemljo, ki lahko vsebuje ogorčice,
• krompirja z okuženih površin ne uporabljamo za ponovno sajenje,
• po izkopu krompirja na okužene površine posejemo oljno redkev ali belo gorjušico, ki lahko prisotnost ogorčic zmanjšata tudi do 90 %.