Nekateri ga obožujejo, drugi sovražijo, večina pa si brez njega ne zna predstavljati okusnega obroka. Znano je tudi, da je česen zdrav in da nas varuje pred vsemi mogočimi nadlogami. Poleg tega je bogato z eteričnimi olji, ki mu dajo značilen oster okus. Najboljši je z domačega vrta, saj tako natančno vemo, kako je bil pridelan.

V trgovskih centrih slovenski česen najpogosteje nadomešča kitajski, ki je navadno večji in cenejši od domačega, žal pa je tudi sumljive kakovosti.

Česen je odlično naravno zdravilo

Ker vsebuje več kot 200 zdravilnih snovi, in sicer vitamine (A, B1, B6, K in C), minerale (kalij, železo, jod, kalcij, selen in fosfor), aminokisline, encime, flavonoide … česen mirno lahko štejemo za naravni antibiotik, saj številne raziskave potrjujejo njegovo antivirusno, proti bakterijsko in fungicidno delovanje.

Prav tako je tudi močan antioksidant in zelo blagodejno deluje na imunski sistem. Česen seveda gojimo zaradi močno dišečih strokov, ki vsebujejo žveplove bioaktivne snovi, kot so: aliin, salilcistein ali alicin, da ljubitelja česna včasih prepoznamo že na daleč.

V kakšnih pogojih česen najbolje uspeva?

Česen je čebulnica, ki ni toplotno zahtevna in veliko laže prenaša mraz kot čebula, ker vsebuje več suhe snovi. Rasti začne že pri 3°C, zato ga je mogoče jeseni saditi, dokler ne zmrzuje.

Najbolj mu godijo dobro odcedna glinasto-peščena tla, na težjih tleh pa je zanj bolje narediti okoli 15 centimetrov dvignjene grede. Kot vse čebulnice ima tudi česen rad tla, ki so dobro založena z organskimi snovmi. Zato je ob pripravi za sajenje najboljše dodati organsko gnojilo Plantella Organik (0,5 kg/10 m²): za prst gnojilo pomeni »shrambo« hranil, ki se sproščajo postopoma. 

Poleg tega česen ne mara prekisle zemlje – lahko se zgodi, da rastlinice na njej sploh ne bodo vzniknile. Tej težavi se je mogoče postaviti po robu s sredstvom za odpravljanje kislosti tal. Uporabimo Plantella Kalcivit, s katerim pognojimo že predhodno kulturo.

Ker česen za rast potrebuje močno osvetlitev, ga posadimo na sončnem in pred vetrom zaščitenem delu vrta, prav tako tudi ni primeren kot vmesni posevek, še zlasti ne med više rastočimi rastlinami. Pri tem je eden od nujnih pogojev, da se bodo česnovi stroki lepo razvili, tudi dolg dan.

Zato česen sadimo jeseni (po 15. oktobru) ali zelo zgodaj spomladi, tako da v kratkih dneh odžene liste, ko se začnejo dnevi daljšati, pa se oblikujejo stroki. Tudi zamujanje s pobiranjem pridelka nam lahko povzroči težave: dan se začne krajšati in listi ter korenine začnejo ponovno odganjati, posledica tega pa je zmanjšanje suhe snovi v strokih.

V nasprotju s splošnim prepričanjem, da ima česen skromne potrebe po vodi, moramo za enakomerno vlažnost tal poskrbeti predvsem ob saditvi, sicer bomo dobili maloštevilne stroke skromne teže. V času dozorevanja pridelka pa je priporočljivo, da so tla čim bolj suha, kar v praksi pomeni, da česen prenehamo zalivati približno dva tedna pred spravilom.

Kako sadimo česen?

Ker v naših razmerah česen ne naredi semena, ga razmnožujemo izključno s sajenjem strokov, ki smo jih shranili od pridelka prejšnjega leta. Stroke ločimo od glavic šele tik pred sajenjem. Ob saditvi v tleh naredimo jamico, če je zemlja rahla, pa stroke samo potisnemo v zemljo 2-3 cm globoko in dobrih 10 cm narazen. Paziti moramo še, da so stroki obrnjeni s priostrenim koncem navzgor. Česen lahko razmnožujemo tudi s stročki iz cvetov.

Jeseni posajen česen (na primer Ptujski jesenski ali Jesenski Anka) bo praviloma večji, ostrejšega okusa in lažje se bo lupil od tistega, ki ga posadimo zgodaj spomladi (na primer Ptujski spomladanski). Po drugi strani pa ima spomladanski česen drobnejše glavice z več stroki, ki bolje prenašajo shranjevanje od jesenskih sort.

Kolobar in oskrba

Želeni predhodni posevki pri česnu so kumare, rdeča pesa, paradižnik, korenček in jagode, odsvetuje pa se sajenje česna po fižolu, grahu, kapusnicah in seveda čebulnicah. Na isto mesto česna tudi naj ne bi posadili prej kot v štirih letih. Ker česen zapusti gredo že poleti, so njegovi dobrodošli nasledniki: endivija, repa, koleraba, solata ali motovilec.

S česnom, medtem ko raste, nimamo veliko dela. Predvsem moramo skrbeti, da gredo redno plevemo, najbolje ročno, da ne poškodujemo glavic. Ob skromnejši rasti si pri oskrbi lahko pomagamo z naravnim vitaminskim kompleksom Bio Plantella Vita (30 ml v 2-5 l vode/10m² pri zalivanju ali 30 ml v 5-10 l vode/100 m² pri škropljenju po listih).

Čeprav je česen odporen proti boleznim, pa ga v letih obilnih padavin rada napade rja. Te glivične bolezni se najlaže ubranimo, če rastline po vsakem večjem deževju poškropimo z naravnim pripravkom iz njivske preslice Bio Plantella Natur.

Če se rastline zelo razrastejo, jih podpremo z vrvico, napeto med količke.

Pobiranje in shranjevanje

Ne glede na čas saditve česen pobiramo v juliju, takrat namreč začnejo stebla in listi rumeneti in se upognejo. Z izkopom ne smemo odlašati, saj lahko začnejo česnove glavice ponovno odganjati.

Rastlin ne pulimo, ker tako poškodujemo stebla, stroki pa lahko začnejo gniti. Najboljše je, da rastline iz zemlje previdno dvignemo z vilami. Če je le mogoče, pustimo glavice z listi vred ležati na gredici, da se osušijo na soncu. Če to ni mogoče, pa česen za nekaj dni razprostremo v suhem in zračnem prostoru. Na kvadratni meter površine lahko pričakujemo do poldrugi kilogram pridelka.

Glavice česna, podobo kot čebulo, shranjujemo v mrežastih vrečah, običajno pa jih povežemo v šope ali spletemo v kite. Stroki ostanejo uporabni do deset mesecev, odvisno od sorte in razmer shranjevanja.

ALI STE VEDELI? Neprijeten vonj česna (zanj je kriv alicin) se lahko ublaži z uživanjem svežih listov peteršilja ali mete, z uživanjem jabolk, mleka ali limon. Vonj lahko omilimo tudi tako, da še neolupljen česen na hitro segrejemo v mikrovalovni pečici.

---