Ko nastopijo dolgotrajna suša, vročina in pomanjkanje padavin, najprej pomislimo na zalivanje. A več vode ni vedno najboljša – niti mogoča – rešitev. Plodovke so zdaj že polne plodov, zato je naš cilj predvsem ohraniti rastline vitalne, preprečiti dodatne poškodbe ter jim pomagati, da obstoječi plodovi dozorijo. Pri tem so ključni premišljeno zalivanje, ohranjanje vlage v tleh in ustrezna prehrana rastlin.

Ko je vode malo, šteje vsaka kapljica

V času suše se izogibamo pogostemu površinskemu zalivanju. Majhna količina vode navlaži le vrhnjo plast tal, kjer hitro izhlapi, korenine v globini pa od nje nimajo veliko koristi.

Pri zelo suhih tleh ne zalijemo vse vode naenkrat. Bazenček najprej napolnimo z manjšo količino vode in počakamo, da se ta dobro vpije v zemljo. S tem navlažimo presušeno zgornjo plast tal in izboljšamo njihovo sposobnost sprejemanja vode. Nato zalivanje ponovimo in bazenček ponovno napolnimo, po potrebi tudi večkrat. Tako voda prodre globlje v območje korenin, kjer jo rastlina dejansko potrebuje.

Takšen način je še posebej priporočljiv v daljših sušnih in vročih obdobjih. Namesto pogostega površinskega zalivanja je bolje zalivati počasneje, temeljito in neposredno ob rastlini. Cilj je, da navlažimo globlji sloj zemlje in spodbudimo razvoj globljega koreninskega sistema. Pri paradižniku pazimo tudi, da zalivamo predvsem tla in čim manj močimo liste ter plodove.

Na peščenih in zelo prepustnih tleh je težava nasprotna – voda hitro pronica v globlje plasti. Zato je še pomembneje, da vlago v tleh čim dlje zadržimo. Zastirka je v takšnih razmerah eden naših najboljših pomočnikov. Plast slame, nekoliko osušene pokošene trave ali drugega organskega materiala zmanjšuje izhlapevanje, preprečuje pregrevanje tal in pomaga ohranjati enakomernejšo vlažnost.

Zakaj plodovi kljub zalivanju ne zorijo?

Na paradižniku lahko v največji vročini tedne opazujemo velike zelene plodove, ki se nikakor nočejo obarvati. To še ne pomeni, da rastlini primanjkuje gnojila.

Črne lise, razpoke in druge posledice suše

Posledice vročine in neenakomerne oskrbe z vodo so zdaj dobro vidne tudi na plodovih.

Črna oziroma rjava, vdrta lisa na spodnjem delu paradižnika je največkrat fiziološka motnja. Povezana je z moteno oskrbo razvijajočega se plodu s kalcijem, pri čemer kalcija v tleh ni nujno premalo. Ob suši, vročini in velikih nihanjih v vlažnosti tal je njegov transport do plodov otežen.

Tudi pokanje paradižnika je pogosto posledica neenakomerne oskrbe z vodo. Če po daljšem sušnem obdobju rastlino nenadoma zelo obilno zalijemo, plod hitro sprejme vodo in kožica lahko poči. Poškodovanih plodov ne bomo več »pozdravili«, lahko pa z enakomernejšo oskrbo z vodo zaščitimo preostale.

Rastlinam lahko v času hude vročine pomagamo tudi tako, da zmanjšamo njihovo segrevanje.

Kumare so grenke, bučke ne rastejo – kaj lahko naredimo?

Tudi kumare in bučke v vročini hitro pokažejo posledice stresa. Kumare lahko ostanejo manjše, nepravilnih oblik ali postanejo grenke. Grenkoba je povezana tudi s sorto, izrazitejša pa je lahko pri rastlinah, izpostavljenih neugodnim rastnim razmeram.

Plodove zato redno pobiramo in ne čakamo, da prerastejo. S tem razbremenimo rastlino in ohranjamo kakovost pridelka.

Pri bučkah odstranjujemo poškodovane, porumenele ali propadajoče plodove. Rastlina naj v kriznih razmerah energije ne porablja za plodove, ki se ne bodo več normalno razvili.

Kaj pa fižol?

Pri fižolu je pomembno, v kateri fazi je. Če pobiramo mlade stroke, skušamo rastlinam zagotavljati čim bolj enakomerno vlago, saj suša vpliva na kakovost in razvoj strokov.

Fižol za suho zrnje pa je druga zgodba. Če so stroki že razviti in zorijo oziroma se sušijo, ga ne spodbujamo več z obilnim zalivanjem in gnojenjem. V tej fazi želimo, da rastlina in stroki postopoma zaključijo razvoj in se posušijo.

Ali v času suše sploh gnojimo?

Da, vendar premišljeno. Rastline, ki nosijo veliko plodov, potrebujejo hranila, toda v popolnoma suhih tleh jih korenine ne morejo učinkovito sprejemati, zato jih je koristno dodajati foliarno – preko listov. Upoštevati pa je potrebno, da več gnojila rastline, ki trpi zaradi pomanjkanja vode, ne bo rešila.

Za izboljšanje tal in njihove sposobnosti zadrževanja vode je pomembna organska snov, ki jo dodamo pred ali ob sajenju rastlin. Uporabimo lahko organsko gnojilo v obliki pelet Plantella Organik, na manjšem vrtu pa Bio Plantella Nutrivit Univerzal. Organska snov dolgoročno izboljšuje strukturo tal in njihovo sposobnost zadrževanja vode.

Pri dognojevanju plodovk pa se izogibamo pretiranemu dodajanju dušika. Zdaj ne želimo spodbujati predvsem nove bujne listne mase, ampak podpreti rastlino in razvoj obstoječih plodov.

V času suše rastlin ne silimo, ampak jim pomagamo

V ekstremnih razmerah naš cilj ni bujna nova rast, temveč ohraniti zdrave rastline in pridelek, ki ga že imamo. Zalivamo premišljeno in v območje korenin, tla zastiramo, odstranjujemo poškodovane plodove ter z gnojenjem ne pretiravamo.